Zakaj je Sonce nevarnost?

Sónce je edina zvezda in glavno telo našega Osončja. Planet Zemlja in njeni sestrski planeti, tako drugi zemeljski planeti kot plinski velikani, krožijo okrog Sonca. Druga telesa, ki krožijo okrog Sonca, so še asteroidi, meteoroidi, kometi, čezneptunska telesa je oddaljeno približno 150 milijonov kilometrov (ena astronomska enota) in je daleč najsvetlejše telo na nebu, z navideznim sijem -26,73. Sonce skupaj z Osončjem trenutno potuje skozi Krajevni medzvezdni oblak v Orionovem kraku krajevne Galaksije približno 24.000–26.000 svetlobnih let od središča galaksije, ki ga obkroži enkrat na 225–250 milijonov let.

V spektralni razvrstitvi zvezd Sonce uvrščajo med zvezde glavnega niza, tip G, sodeč po elektromagnetnemu spektru, ki ga oddaja. Neformalno ga označujemo tudi kot rumeno pritlikavko, saj je mnogo manjše od največjih zvezd v vesolju, in vidni del svetlobnega spektra je najmočnejši v rumeno-zelenem delu. V resnici je njegova barva bela, vendar lahko zaradi sipanja modre v Zemljinem ozračju dobi rumen odtenek. Njegov absolutni izsev je +4,83, s čimer je svetlejši od 85 % zvezd v naši galaksiji, večina od katerih so rdeče pritlikavke.

ZGRADBA                                                                                                                   Naše sonce je velikanska vrteča se krogla žarečih plinov. Sestavljena je iz vodika (73,5 %) in helija (24,9 %), sledov kisika, ogljika in drugih elementov. Sončeva površina ni gladka ampak podobna brbotajočem kotlu žarečih plinov. Od časa do časa se z njegove površine odlepijo loki (izbruhi). Preko več let se pojavljajo in izginevajo hladnejše temne lise (Sončeve pege), ki nastanejo ko silnice magnetnega polja prebadajo fotosfero.

V samem središču Sonca je sredica, ki ima 15 milijonov stopinj Celzija. Energija, ki zaradi zlivanja jeder sprosti v sredici, prehaja skozi sevalno plast v konvektivno plast. Od tod vroči plini privrejo na površje, kjer se ohladijo in potonejo. Energija doseže fotosfero, nato pa seva navzven skozi Sončevo atmosfero.

 

Meteorit

Meteorít (tudi izpodnébnik) (grško meteron – pojav na nebu) je kamnit ali kovinski del snovi, ki pade na zemeljsko površje iz vesolja. Povprečen meteorit pade na Zemljo s hitrostjo do 70 km/s toda se vsi razen velikih zaradi trenja preden dosežejo površino upočasnijo, na 20 km/s, zato padejo na površje brez kakšnih eksplozij ali kraterjev, če pa tehtajo več 100 ton, se le malo upočasnijo in lahko naredijo veliko škodo.

IZVOR                                                                                                                                Vsi meteoriti prihajajo iz našega Osončja.                                                                  Večinoma so delci asteroidov, ki so pred tem razpadli v asteroidnem pasu med Marsom in Jupitrom. Ti delci krožijo okoli Sonca tudi več milijonov let in nato padejo na različne planete. Iz asteroidnega pasu jih potisne Jupitrova gravitacija.
Nekaj meteoritov je iz drugih planetov, od koder so jih odstrelili drugi meteoriti.
Tudi kometi lahko padejo na planete, vendar ni dokazov, da bi kateri meteorit izviral iz kometa.

POMEN                                                                                                                        Meteoriti so skale, ki so padle na Zemljo, vendar se od Zemljinih skal razlikujejo po starosti. Veliko meteoritov je starejših kot Zemlja. Meteoriti so na svoji poti nabrali prah z različnih planetov, asteroidov in kometov. Nekateri lahko vsebujejo vzorce planetov, ki so nastali okoli drugih zvezd. Ti podatki nam pomagajo razumeti nastanek Osončja. Najstarejši meteoriti vsebujejo snov, ki je obstajala ob nastanku našega Osončja.

Halleyjev komet

Halleyjev komet z uradno oznako 1P/Halley je komet, ki ga je moč videti s prostim očesom vsakih 75 ali 76 let, ko se nahaja v svojem prisončju. Imenuje se po Edmondu Halleyju in je najbolj znan od vseh periodičnih kometov. Halley je določil tirnico in obhodno dobo kometa iz leta 1682, ki se danes na de Lacaillovo pobudo iz leta 1758 imenuje po njem, in napovedal njegovo ponovno pojavljanje leta 1757. Tako je pokazal, da so kometi del Osončja.

Čeprav se v vsakem stoletju pojavijo dolgoperiodični kometi, ki so svetlejši in spektakularnejši, je Halleyjev komet edini kratkoperiodični komet, jasno viden s prostim očesom in edini tako viden komet, ki se vrne v prisončje za časa enega človeškega življenja. Njegova pojavitev blizu Sonca je skozi človeško zgodovino sovpadala z več znamenitimi dogodki, čeprav njegove tirnice niso poznali do 17. stoletja. Halleyjev komet se je zadnjič nahajal najbližje Soncu v notranjem delu Osončja 20. aprila 1910 in 9. februarja 1986, naslednjič pa bo tako blizu 28. julija 2061 in 27. marca 2134. Halleyjev komet so opazovali na primer kitajski astronomi vsaj že leta 240 pr. n. št. opazovanje pa so zabeležili tudi babilonski astronomi leta 164 pr. n. št.

Asteroid

Asteroíd je majhno, trdno nebesno telo v našem Osončju, ki kroži okoli Sonca. Asteroid je vrsta malega planeta in je veliko manjši od planetov. Za večino asteroidov verjamemo, da so ostanki protoplanetnega diska, ki se pri nastanku Osončja niso razvili, oziroma vključili v planete. Nekateri asteroidi imajo tudi lune. Večina asteroidov se nahaja znotraj asteroidnega pasu z eliptičnimi tirnicami med Marsom in Jupitrom.

POIMENOVANJE                                                                                                            Besedo »asteroid«, ki pomeni kot zvezda (grško asteroeides, aster – zvezda + eidos – oblika, lik), je leta 1802 skoval sir William Herschel, kmalu potem, ko je Olbers odkril drugi asteroid Palas. Isti izraz je hotel uporabiti tudi za majhne naravne satelite planetov velikanov. Prvi znanstveni članek, ki je uporabil besedo, je bil Ermanov iz leta 1840.

Natančno poimenovanje asteroidov ni opredeljeno. Delovna določitev je, da je premer asteroidov večji od 50 m, in s tem jih ločimo od meteoroidov, ki so po navadi velikosti večje skale ali manjši. Razlikujemo jih tudi zaradi tega, ker so asteroidi dovolj veliki, da lahko neovirano prečkajo Zemljino ozračje in naredijo ogromno škodo, medtem ko manjši meteoroidi razpadejo visoko v ozračju.

Zaradi tega bi bilo najboljše uporabljati izraz »asteroid« za telesa v Osončju, ki so večji od meteoroidov, manjši od planetov in, ki jih sestavljajo kamnine in ne led.

Včasih uporabljajo izraz umetni asteroid za objekte, ki jih je izdelal človek in so končala na tiru okoli Sonca. Takšen primer je Mariner 4.